Posebnost Prekmurja so tudi mlini na Muri, od katerih sta žal ohranjena le še dva. Mlin žene kolo, ki ga poganja vodni tok reke Mure. Nekateri mlini plavajo na vodi v celoti, v nekaterih pa se z vodotokom dviga in spušča le mlinsko kolo. Plavajoči mlin v Ižakovcih je bil postavljen kot kulturna znamenitost 1999, kot slikovita povezava sedanjosti s preteklostjo. Nazorno prikazuje, kako so ljudje živeli v sožitju z naravo in kako so izkoriščali vodno silo brez škodljivih vplivov in posledic na okolje. Pred 2. svetovno vojno naj bi bilo takih mlinov na Muri čez 90. Posebna zanimivost je še delujoč Babičev mlin, kjer lahko kupite v njem mleto moko. Družinska dejavnost Babičevih se tradicionalno prenaša iz roda v rod že nekaj generacij. Prvi mlin je bil postavljen daljnega leta 1928, narasla voda pa je odnesla vse do 1990. leta zgrajena mlinska kolesa. Današnje kolo je že četrto povrsti.

Legenda pravi, da so se križarji na poti v Sveto deželo ustavili na enem izmed hribov, da bi si odpočili. Sprejeli so jih gostoljubni domačini, ki so jim ponudili božansko dobro vino, in križarji so se odločili, da ostanejo kar tam, kraj pa poimenovali za svoj Jeruzalem. Danes je Jeruzalem slikovita vasica, ki je nastala okrog Marijine cerkve iz leta 1652. V njej najdete podobo matere božje, za katero pravijo, da so jo križarji prinesli seboj naravnost iz svete dežele. Ob cerkvi stoji dvorec Jeruzalem, ki je danes preurejen v butični hotel z bogatim botaničnim vrtom, vrednim ogleda. Jeruzalem je najvišji vrh v okolišu, na nadmorski višini 341 m. Ob jasnih dnevih pogled seže celo do Blatnega jezera.

V tem delu Slovenije so se z vinarstvom ukvarjali že davno pred prihodom Rimljanov. Vinorodne Ljutomersko-Ormoške gorice v Prlekiji že od nekdaj nudijo idealne pogoje za pridelavo belih vin. Vinograde razvaja obilica sonca, hladne noči in prst bogata z mineralnimi snovmi, ki izvirajo še iz časa panonskega morja pred desetimi milijoni let. Najboljši vinogradi regije se nahajajo prav na hribih, ki obkrožajo biser regije, vasico Jeruzalem. Tu se rojevajo nekatera najboljša vina.

Šipon je lokalna sorta, ki velja za ponos Jeruzalema in Prlekije. Izstopa z izjemnim karakterjem, prepoznavno svežino in bogatim okusom.

Legenda pravi, da ime šipon izvira še iz časa Napoleonovih pohodov. Domačini so vojakom za osvežitev ponudili kozarec svojega vin, ti pa so ob pokušini od navdušenja vzklikali: »C'est si bon!« (To je dobro!). Domačini jih niso dobro razumeli in mislili, da vzklikajo šipon.

Klopotec je varuh vinogradov, ki s klopotanjem preganja ptice v času, ko grozdje dozoreva. Tradicionalen klopotec Prlekije ima štiri vetrnice, vsak dela pa naj bi bil iz drugačnega lesa. Pripisujemo mu posebno moč varovanja vinogradov, ne le pred škodljivci. V teh krajih ga navadno postavljajo na Veliko mašo, 15. avgusta, ali že na Lovrenčev dan, 10. avgusta.

V Hermancih, na vrhu prleškega griča Strmec, stoji največji klopotec na svetu!

Začelo se je kot v pravljici.. Nekoč, nadavno tega, je mladi gospodar Tomaž za svojo ljubljeno Jasmino ustvaril slastne čokoladne poljube… Tradicija domačije je prerasla v izjemne čokoladne kreacije, ki popestrijo že tako odlično ponudbo lokalnih dobrot. Tako lahko pri njih poskusite in kupite čokolado z okusi buče, prekmurske gibanice, jurke in traminca. Zraven le teh pa lahko dobite tudi bolj klasične, z lešniki, orehi, …

V okviru posestva se ukvarjajo tudi z lokalno pridelavo dobrot, zato je ponudba vrhunska in pestra. Na kulinarične zanesenjake čaka odlično vino, žganje, bučno olje, številni namazi, marmelade in doma sušene mesnine.

Jože Plečnik se je rodil 23.1.1872 v skromni hiši prav blizu središča Ljubljane, kot tretji od štirih otrok. Ker mu šolanje ni šlo najbolje, ga je oče vzel k sebi v mizarsko delavnico. S pomočjo deželne štipendije pa je kmalu nadaljeval šolanje na državni obrtni šoli v Gradcu in se izučil za umetnega mizarja, načrtovalca pohištva. Na Dunaju se je potem, ko je eno leto delal pri arhitektu Wagnerju, l. 1895 vpisal na akedemijo. Po treh letih je študij zaključil z najboljšim diplomskim delom, ki mu je prineslo Rimsko štipendijo, s katero je lahko potoval po Italiji in Franciji. Po vrnitvi je še eno leto ostal pri Wagnerju, l. 1900 pa se je osamosvojil. Kot tak je na Dunaju preuredil ali na novo zgradil več stavb, najbolj znani sta Zacherlova palača in cerkev sv. Duha. V začetku l. 1911 Plečnika že srečamo v Pragi, kot profesorja na umetnoobrtni šoli, gradil pa v prvih desetih praških letih ni veliko. Dela na gradu Hradčani in na vrtovih so se začela šele l. 1920 in so trajala vse do 1934. S strani predsednika Masaryka je bil naprošen, da naj ustvari simbole nove države, ki jih bo ljudstvo prepoznalo in jim sledilo. To mu je tudi v celoti uspelo. Vzporedno z deli na gradu je preurejal tudi predsednikovo rezidenco na gradu Lani in zgradil cerkev presvetega srca Jezusovega na Vinohradih.

Skoraj istočasno z imenovanjem za prvega arhitekta prenove praškega gradu je Plečnik prevzel tudi profesuro na oddelku za arhitekturo novo ustanovljene ljubljanske univerze. Tudi v Ljubljani so v tem času začela nastajati prva dela (Stara tehnika, Dom duhovnih vaj in prizidek k stari hiši v Trnovem). Sledile so cerkve sv. Frančiška v Šiški in Gospodovega vnebohoda v Bogojini, Orlovski štadion v Ljubljani, stavbi Vzajemne zavarovalnice (današnji Triglav) in Ljudske posojilnice v Celju. Trideseta leta so obdobje velikopoteznih mestnih ureditev v Ljubljani, kar se v literaturi označuje Plečnikova Ljubljana. Svetovno slavo so mu prinesle tako genialne rešitve kot je Tromostovje, Tržnice in ureditev nabrežja Ljubljanice pa tudi Kongresnega trga in Tivolija. Posebej je treba omeniti še stavbo Narodne univerzitetne knjižnice, Uršulinsko gimnazijo, Cerkev sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, Žale in cerkev sv. Mihaela na Barju. Po 2. svetovni vojni je postavil nekaj spomenikov NOB, prenovil Križanke, uredil Kranjsko gledališče, obnovil cerkev sv. Benedikta v Stranjah in Marijino cerkev v Ponikvah. V svetovni arhitekturi velja za enega največjih arhitektov svojega časa.

Lončarstvo je bilo še slabih 50 let nazaj najbolj razširjena rokodelska obrt v Prekmurju. Ilovnata zemlja je bila v določenih delih pokrajine vir osnovne surovine. V mnogih vaseh so obstajali lončarski cehi. Ponekod je delovalo v posamezni vasi tudi več deset lončarjev. Najbolj znane vasi po številnih lončarjih so bile Filovci, Kobilje, Bogojina, Tešanovci, Lončarovci, Sebeborci...
Za Prekmurje je znana črna keramika, ki ni glazirana in po navadi skoraj brez vzorcev. Izdelovali pa so predvsem uporabno posodo: rožnike, vrče, pekače – najbolj pa so znane pütre.

Ocean Orchids je podjetje z 10 letno zgodovino, kjer je zaposlenih 40 ljudi in kjer vzgojijo 2 milijona orhidej letno. V podjetju skrbijo za okolje, saj ima njihov način vzgoje orhidej najmanjši ogljični odtis v Evropi. Njihova lokacija ponuja strateško prednost uporabe geotermalne energije, ki je eden izmed najpomembnejših obnovljivih virov energije. V vasi Dobrovnik, na kraju, ki ga je pred nekaj miljoni let pokrivalo Panonsko morje, so zgradili tropski rastlinjak. Kar na prvi pogled izgleda kot preprosta ideja, je rezultat večletnih raziskav in razvoja, vse skupaj pa je podprto z mladostno energijo in navdušenostjo nad nenavadnim svetom orhidej. Z odličnimi rezultati so dokazali, da je tak način kmetovanja v tem delu Slovenije in Evrope zelo učinkovit, saj porabljajo 20% manj energije kot drugi rastlinjaki z orhidejami. V bližini rastlinjaka so zvrtali geotermalno vrtino, ki zagotavlja vodo za ogrevanje rastlinjaka in omogoča uspešno rast tropskih rastlin. Vrtina izčrpa 85% geotermalne energije za potrebe ogrevanja rastlinjaka. Pri Ocean Orchids imajo s proizvodnjo in prodajo najmanjši vpliv na okolje v Evropi. V primerjavi z drugimi proizvajalci imajo le 6% izpust CO2 v okolje. Kot edini proizvajalci orhidej v tem delu Evrope bodo v prihodnosti še izboljšali ogljikov odtis in s širjenjem proizvodnje tropskih orhidej še posodobili tehnologije.

Čebelarstvo je v Sloveniji tradicionalna kmetijska dejavnost, čebelarjeva glavna naloga je pobiranje čebeljih produktov (najpogosteje medu) iz panjev.

Pobiranje medu iz panjev je odvisno od panja, običajno se odstrani zadnji ali zgornji del panja. Da se čebele umirijo, jih je treba »zadimiti«, kar pomeni da se v njih piha dim, da se malce umirijo. Potem čebelar vzame iz panja okvirje, na katerih so celice z medom. Vzame polne okvirje, notri pa da prazne, da jih čebele zadelajo. S posebnim orodjem odpre celice ter iz njih izloči med, ki ga precedi in tako dobi gost sladek med, ki je pripravljen za uporabo.

Večina čebelarjev se ukvarja s čebelarstvom zaradi pridelave medu, vendar je čebelarstvo veliko več kot samo pridelava medu. Gre za zelo razvejano dejavnost in prav zaradi tega imajo čebelarji dobre možnosti za razvijanje podjetniških idej v čebelarstvu. Lahko se odločijo za večje število matic in čebeljih družin, se usmerijo v trženje in v odprtje prodajnega prostora– npr. domače čebelarske sobe ali pa pridelujejo kakovostni Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Lahko se odločijo za pridelavo cvetnega prahu ali matičnega mlečka.
Med čebelarski pripomočki so osebna oprema in orodje, s katerim čebelar skrbi za urejen čebelnjak. Osebna oprema je nujna, imeti jo mora vsak čebelar začetnik in tudi čebelar z več panji, ker se mora pri daljšem delu s čebelami obvarovati pred piki čebel. K osnovni opremi sodi zaščitna mreža ali pokrivalo, ki se lahko natakne na drugo pokrivalo, ali se namesti na klobuk s širokimi krajci. Za zaščito rok so potrebne posebne rokavice, ki imajo primerne narokavnike, nad dlanmi gumirane, saj tako varujejo pred piki.
Med orodji uporablja panjsko dleto, s katerim odpira panjske dele zalepljene s propolisom. Uporablja ga tudi za odstranjevanje voščenih prizidkov. Omelce uporablja za odstranjevanje oziroma ometanje čebel s satja ob točenju medu. Grebljico na daljšem ročaju uporablja za čiščenje dna panja. Poleg osnovnega orodja lahko uporablja posebne klešče za izvlek satja, pri čiščenju panjev si pomaga s pleskarsko lopatico. Za mirno delo pri čebelah potrebuje tudi izvor dima, ki pomirja čebele. V ta namen uporablja kadilnike z mehom: ročni meh ali meh, ki ga poganja poseben mehanizem.
Nekdaj so čebelarji s pridom uporabljali prekuhano in posušeno lesno gobo. Med čebelarskimi pripomočki je tudi pribor za označevanje matic. V priboru so štiri barve in mrežice za priprtje matice med barvanjem in sušenjem barve. Tega pripomočka ne uporablja v primeru, če maticam pristriže krila. Čebelar skrbi, da je inventar, orodje in oprema vedno v uporabnem stanju, po potrebi pa orodje in opremo pred uporabo še dodatno razkuži. Dokumenti čebelarja so: proizvodni načrt, analiza donosnosti posameznih proizvodov, obračun poslovanja, seznam naložb v novi sezoni idr.

Čebelar prideluje med, cvetni prah, propolis, matični mleček, čebelji vosek in čebelji strup. (Čebelji strup uporabljajo za farmacevtske proizvode in v homeopatiji).