Hiša žive dediščine stoji na mestu stare osnovne šole Bela Cerkev. V hiši deluje medgeneracijski interpetacijski center dediščine s sloganom »Iz narave in preteklosti za prihodnost«, s katerim želijo poudariti pomen naravne in kulturne dediščine območja in to na najbolj inovativen način prenesti naslednjim rodovom, hkrati pa tudi predstaviti bogato dediščino Šmarjeških Toplic.
Osrednji lik oz. podoba Hiše je orant – molivec – obesek iz keltske dobe, ki upodablja človekovo postavo, ki prestopa krog, kar simbolizira to, da moramo stopiti izven svojih okov, se osvoboditi, se odpirati svetu, ustvarjati nove vsebine in projekte in ob tem hkrati osmisliti bogato dediščino.
Ob prihodu v Hišo žive dediščine si najprej lahko v Zwittrovi dvorani, ki nosi ime po zgodovinarju Franu Zwittru, rojenem v Beli Cerkvi, ogledate predstavitveni film občine Šmarješke Toplice.
Ker se tamkajšnji vinogradniki zavedajo pomena pridelave dobrega grozdja in priprave dobrega vina, jim je v Hiši žive dediščine na voljo sodobno opremljen enološki laboratorij, za izvajanje meritev, pa tudi izvedbo degustacij.
S kulinariko območja se lahko seznanite v Sobi žive dediščine, kje se bodo izvajale tudi raznorazne delavnice, peke kruha, priprave potic, ipd.
V Sobi ustvarjalnosti pa se udeležite kreativnih etnoloških delavnic, si ogledat restavrirane eksponate še iz stare šole ali si ogledate začasno razstavo.
V daljno preteklost vas popelje soba Dežela arheologije. V njej se lahko sprehodite skozi obdobje prazgodovine, antike, preseljevanja narodov in preko razstavljenih replik, najdenih na širšem območju Vinjega vrha, spoznate način življenja tukajšnjih prebivalcev vse od 8. stoletja pr.n.š.
V Sobi naših prednikov lahko spoznate delo pomembnih osebnosti, ki so se rodile teh krajih ali tukaj delovale (Fran Zwitter, Jože Karlovšek, Janez Zalokar itd.). Soba je namenjena seminarjem, izobraževanjem, delavnicam, razstavam, vajam glasbene šole, dejavnosti društev.
Tukaj je še prostor za naše najmlajše in sicer Škratova soba, v kateri lahko otroci spoznavajo legendo o Belocerkovškem škratu Viniju in druge pripovedke iz okoliških krajev.

Muzej je izjemen biser v prikazu eksponatov ljudskega stavbarstva na Dolenjskem. Zasnova je nastala zaradi kulturno-varstvenih in drugih potreb po ohranitvi lesenih, s slamo kritih objektov iz 19. stoletja, po zgledu prvega tovrstnega muzeja na svetu v Stockholmu, na Švedskem.
Oživitev starodavnih običajev in prikaz življenja na domačiji lesenih objektov kritih s slamnato streho, kot v letu 1833, domačim in tujim obiskovalcem neverjetno pristno približa preteklost slovenskih prednikov in zbuja spoštovanje do slovenskih korenin in kulturne dediščine. Muzej na prostem je primerno urejen za oglede različnih vrst obiskovalcev izobraževalnih ustanov, turistov in za poslovne partnerje domačih ali tujih podjetij kot tudi za organizacijo različnih priložnosti, ki so predhodno dogovorjene in so v skladu s samostanskimi pravili. Zasnova Muzeja na prostem je bogata in izpopolnjena z drugimi dejavnostmi za zanimivejše oglede, nudi več možnosti obiskovalcem, katerim so na voljo objekti ter urejeni prostori za različne aktivnosti, kot so seminarji, sestanki, predavanja, tečaji, delavnice, izpopolnjevanja, ogled starih obrti, običajev, navad in opravil, sodelovanje na prireditvah, festivali na prostem. Tovrstni muzeji popeljejo obiskovalca v čisto drugačen svet iz preteklosti – svet pozabljenih vrednot in tradicije, domače hrane, preprostih oblačil in skromnega življenja v težkih okoliščinah.

Ste vedeli, da kartuzijani živijo v klavzuri? To pomeni popolno odmaknjenost od sveta, v svojega pa spustijo le redke. Če ste ženska, vanj ne pridete nikoli. Kljub temu je sprehod okrog obzidja samostana, ustanovljenega leta 1403, posebno doživetje. Lahko si ogledate notranjost gotske cerkve, s kančkom sreče boste mogoče zaslišali gregorijansko petje menihov v latinščini. Za domov pa obvezno kupite njihovo viljamovko.

Grad Otočec je edini vodni grad v Sloveniji. Čudoviti grajski park je nastal najverjetneje na prelomu iz 18. v 19. stoletje, v njem pa rastejo številne avtohtone drevesne vrste, kot so črna jelša, bela vrba in črni topol, in tudi eksotična drevesa. V reki Krki živi kar 32 vrst rib – mnoge so danes žal redke, med ribiči pa so najbolj cenjene sulec, som in platnica. Posebnost, svojevrstna atrakcija Otočca, so beli labodi grbci, ki so jih tu naselili leta 1968, danes jih je že več kot 50. Romantika in pravljičnost sta besedi, na kateri boste pomislili, ko boste uzrli lesen most, široko strugo modre reke Krke z labodi in racami, mogočna drevesa in otok z objektom gotsko-renesančnega videza. Grad Otočec je edini vodni grad v Sloveniji, obdaja ga kakšnih 200 let star park z avtohtonimi in eksotičnimi drevesnimi vrstami, v bližini sta tudi igrišče za golf in zdravilišče. V njem sta vrhunska restavracija in luksuzen hotel, član verige Relais & Châteaux.

Novo mesto je središče Dolenjske s svetovno pomembno arheološko dediščino. Mesto situl obdajajo vinorodni griči, kjer pridelujejo značilno vino cviček, ter skrivnostno hribovje Gorjanci. Izredno bogate arheološke najdbe s prostora današnjega Novega mesta kažejo na kar večtisočletno poselitev mestnega prostora. Mesto je 7. aprila 1365 ustanovil ambiciozni habsburški vojvoda Rudolf IV. V burnih časih turških vpadov in vse do konca 18. stoletja je bilo mesto obdano z obzidjem. Vanj sta pripuščala le dva vhoda, severni, poimenovan tudi Gorenja oziroma Ljubljanska vrata, ter južni oziroma Dolenja ali Karlovška vrata. Slednja so imela svoje mesto v izteku današnje Pugljeve ulice. Na ostankih dela mestnega obzidja je po koncu 18. stoletja zrasel znameniti Breg, ki predstavlja enega najbolj ljubkih motivov mesta tudi za slikarske upodobitve. Veduto mestnega jedra že stoletja najmočneje oblikujeta zvonika cerkve svetega Miklavža in cerkve svetega Lenarta, ki je del frančiškanskega samostana. Osrednji del starega mestnega jedra predstavlja lepi Glavni trg. Najbolj prepoznaven arhitekturni motiv tega trga so arkadni hodniki, ki so prisotni na zgornjem delu trga. Na Glavnem trgu je izstopajoča stavba rotovž, sedež mestnega vodstva, ki je bil v današnji historicistični podobi sezidan na začetku 20. stoletja.

Najbolj zanimivi biseri slovenske pokrajine so največkrat tisti, ki so zaviti v tančico skrivnostnosti. V Soteski, majhni vasi, stisnjeni med gozdnati planoti, tako že dobrih tristo let stoji in buri duhove Hudičev turn, prostor zabave in pregrešnega užitka. Kraj, ki so ga zaznamovali knezi Auerspergi, so imeli v Soteski mogočni dvorec, nedaleč stran pa paviljon, deteljičasto zasnovan baročni stolp, ki ga obdaja kamnito obzidje s tremi kamnitimi portali, kot prostor za beg iz realnosti v mistiko. Hudičev turn je razdeljen na dve nadstropji, ki ju povezujejo kamnite polžaste stopnice. Celoten objekt je znotraj bogato poslikan z iluzionistično kompozicijo, v pritličju zasnovano na motivu vodnjakov in portalov, na oboku pa antični mitološki prizor Zevsova ugrabitev Ganimeda. V nadstropju pa so prizori iluzionistično naslikane stebriščne arhitekture in ženske figure s personifikacijo vere, upanja in ljubezni. Avtor poslikav je delavniški krog nizozemskega mojstra Almanacha. Tako je izjemno akustičen prostor danes kulturni hram za koncerte in likovne razstave, ki vas odpeljejo v vesolje srednjeveške ali moderne glasbe ter likovne ustvarjalnosti.

Žužemberkški grad je eden najslikovitejših in tipičnih srednjeveških trdnjav na Slovenskem. Njegovi ostanki se mogočno dvigajo na strmem skalovju nad reko Krko. Kamnita vrata štirioglatega stolpa naj bi imela vklesano letnico 1000, kar priča, da bi dal grad postaviti Viljem I, mož sv. Eme, ki je bil takrat krajišnik Savinjske krajine. Grad je leta 1295 kupil od takratnega lastnika Heinzelina pl. Marainwetza goriški grof Albert II. Po izumrtju goriških grofov leta 1374 preide grad v last Habsburžanov, nekaj časa naj bi grad imeli v najemu tudi celjski grofje. Leta 1538 grad kot deželno-knežjo posest odkupita Turjačana, brata Jurij in Wolf Engelbert pl. Auersperga. Najbolj znani lastnik gradu je bil vsekakor Janez Vajkard I, knez Auersperg, vzgojitelj cesarja Ferdinanda III, svetnik in tudi prvi minister v habsburški monarhiji, ki leta 1677 ustanovi primogeniturni fidejkomis, ne prodajno posestvo, ki prehaja iz roda v rod. Z gradom so povezane mnoge zgodbe, predvsem tragične. Prva je iz leta 1559, ko je na svečnico in semanji dan grad zavzel Gregor, nezakonski sin Jurija Turjaškega. Zavzetje ni trajalo dolgo, saj je bil v bližini Herbart Turjaški, ki je premagal napadalce. Le-ti končajo vrženi čez grajsko obzidje, trupla pa so bila odnesena v gozd. Leta 1575 je udomačena medvedka na grajskem dvorišču umorila Ano von Eck, ženo Ivana Turjaškega. V spomin na ta tragični dogodek so na trgu zasadili lipo, ki je rasla do leta 1999. V gradu so bile hude ječe, kasneje razni uradi in okrajno sodišče, ki se leta 1893 izseli. Grad začne nato propadati vse do druge svetovne vojne, ko mu februarja 1945 zavezniška letala z bombardiranjem zadajo zadnji udarec. V 60-tih letih 20. stoletja se je začela obnova gradu, ki dobi nov zagon v letu 1996 z ustanovitvijo odbora za obnovo gradu. V poletnih mesecih potekajo na grajskem dvorišču, v nekdanji vinski kleti in na trgu pred gradom, Poletne grajske prireditve na žužemberškem gradu, ki jih že od leta 1997 uspešno organizira Turistično društvo Suha krajina. Največ zanimanja in obiskovalcev pritegnejo Trški dnevi s srednjeveškim dnevom, ki se odvijajo v okviru praznovanja občinskega praznika 15. julija.

Najstarejši in še vedno edini delujoči cistercijanski samostan na Slovenskem so ustanovili leta 1132, danes pa lahko v njem občudujete arhitekturne sledi romanike in gotike ter tudi baroka. Med znamenitostmi so križni hodnik, redovna cerkev in muzej krščanstva. Cistercijani so znani po pripravi izdelkov iz zdravilnih zelišč in zdravljenju z glino, svetovali vam bodo tudi, kaj je dobro za vaše zdravje.

Njegovi začetki segajo v leto 1132, v čas romanike. Samostan je kmalu postal versko, cerkveno, kulturno in gospodarsko središče Kranjske. Samostanska knjižnica je do jožefinskih reform varovala dragocene iluminirane Stiške rokopise v latinščini iz 12. in 13. stoletja. V Stični je leta 1428 nastal za slovensko slovstvo pomemben Stiški rokopis, eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini. Skozi stoletja je samostan spreminjal svojo stavbno podobo. Vse do danes je ohranjeno najstarejše jedro samostana, ki ga tvorita križni hodnik in redovna cerkev. V času reform Jožefa II. leta 1784 je bil samostan razpuščen. Po 114 letih, leta 1898, so se beli menihi vrnili v Stično. V cistercijanskem duhu Ora et labora nadaljujejo svojo večstoletno pot. Stiška opatija je danes najstarejše duhovno in kulturno središče pri nas.

Sezidali so ga na začetku 16. stoletja kot naslednika srednjeveške utrdbe v obliki pravokotne stavbe s štirimi stolpi in velikim notranjim dvoriščem. Pogosto je menjaval lastnike, a najbolj se je razcvetel v obdobju znamenitega Janeza Vajkarda Valvasorja (1672–1692), polihistora in člana angleške Kraljeve družbe. Njegovo izjemno delo, ki med drugim zajema raziskavo presihajočega Cerkniškega jezera in zgodovine območja večjega dela današnje Slovenije, je na ogled tukaj.

O gradu Bogenšperk lahko govorimo kot o renesančni stavbi s štirimi stolpi (ustno izročilo pravi, da so bili pozidani najprej, nato pa povezani med seboj), pri čemer so trije bolj izraziti, četrti, severni, pa manj. Rodbina Wagen je imela Bogenšperk v posesti vse do prve polovice sedemnajstega stoletja, ko je prišlo do propada te mogočne rodbine, ki naj bi v času svoje največje moči imela celo pravico kovanja denarja. Zadnji izmed Wagnov, Jurij, je grad zapustil menihom – avguštincem, med katerimi je do svoje smrti leta 1630 živel kot tretjerednik. Vendar omenjeni red gradu ni dobil v posest, temveč je grad zaradi Jurijevih dolgov prešel v last glavnega upnika - ljubljanskega lekarnarja in takratnega župana Horacija Carminellija. Kot pa kaže, ga je slednji kmalu prodal Krištofu Kočevarju, ki je bil lastnik Bogenšperka le kratek čas, saj ga je prodal plemiču Juriju Kajzlu, ta pa Janezu Vajkardu Valvasorju leta 1672. Po Valvasorjevem bankrotu je grad leta 1692 prešel v last Janeza Andreja Gandina. V požaru zaradi udara strele je aprila 1759 stavba utrpela veliko škodo. Kljub pomoči deželnih stanov pri obnovi gradu je zaradi slabega gospodarjenja takratnega lastnika Aleksandra Antona Hoeferna Bogenšperk s posestvom vred leta 1774 ponovno menjal posestnika: prešel je v roke Höfernovega največjega upnika – Mihaela Skubeta iz Ribnice. Vendar spet ne za dolgo, saj ga je 18 let kasneje Skube prodal rodbini Bogataj (Wogathey). S tem pa še ni bilo konec prehajanja gradu iz rok v roke. Bogataji (Ignac, sin Janeza Štefana, ki je objekt kupil) so grad s posestvom vred leta 1853 prodali knezu Weriandu Windischgrätzu, ki je prav v tem času začel kupovati (predvsem na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem) vse, kar se je dalo. Med drugim je postal lastnik Planine, Konjic, Podsrede, Pred jame... . Windischgrätzi so se lotili tudi delne prenove objekta in sledovi njihovega dela so še danes vidni v knjižnici.

Dvajseto stoletje pomeni v zgodovini gradu posebno poglavje; zanimivi dogodki so si namreč sledili drug za drugim, posebej še v obdobju po prvi svetovni vojni. Eden zanimivejših dogodkov je vsekakor ta, da je grad s posestvom vred hotel za svojo letno rezidenco kupiti knez Pavle Karađorđević, glavna osebnost kraljevega namestništva v obdobju po atentatu na kralja Aleksandra oktobra 1934 v Marseillu.

Druga svetovna vojna, ki je za nekaj časa razdelila Slovenijo pomeni prelomnico tudi za Bogenšperk. V aprilu 1941 je bil na gradu mejni prehod med Nemčijo in Italijo, okupatorjema, ki sta si razdelila večino slovenskega ozemlja. Kasneje je bila meja sicer premaknjena, vendar je usodno zaznamovala te kraje. V času kapitulacije Italije, septembra 1943, so Windischgrätzi zapustili Bogenšperk, s seboj pa odnesli tudi največje dragocenosti. Po odhodu nemške vojaške posadke ob koncu vojne leta 1945 in potem, ko je bila v gradu nekaj časa vojaška bolnišnica, je grad doživel svojo najnižjo točko, saj so ga v celoti izropali. V takšno stavbo so se leta 1949 za petnajst let vselili menihi – jezuiti. Ta meniški red je bil pregnan iz Ljubljane, iz samostana sv. Jožefa na Poljanah. Jezuiti so se vselili v zapuščeni grad in ga z okolico vzdrževali, da ni nadalje propadal. Po njihovem odhodu leta 1964 so objekt prevzeli v upravljanje Investicijski biroji Trbovlje, ki načrtovali grad spremeniti v luksuzni hotel, vendar so se načrti izjalovili, tako da se je po letu 1970 začela sistematična obnova objekta, za katero je skrb prevzela občina Litija, ki je v ta namen imenovala odbor. Z obnovo je na gradu počasi zaživela tudi raznovrstna dejavnost, kot prva poročna, nato gostinska in ne nazadnje muzejska.