Maribor in njegovo staro mestno jedro vas bosta navdušila s svojimi kulturno-zgodovinskimi znamenitostmi in gostoljubnostjo Mariborčanov. Čudoviti mestni trgi z znamenitimi stavbami, Lent z najstarejšo vinsko trto na svetu, Mestni park s tremi ribniki in Piramido … V uličicah vabijo številne kavarne in čajnice, kjer lahko polni doživetij sklenete potepanje po mestu in poklepetate s prijatelji.

Ptuj je nadvse zanimivo in skrivnostno mesto z najstarejšo zgodovino v Sloveniji ter mnogimi znamenitostmi in pristno turistično ponudbo. Mesto leži v slikoviti pokrajini med Slovenskimi goricami in Halozami ter Dravskim in Ptujskem poljem, kjer se prepletajo mnoge naravne znamenitosti. A Ptuj ni samo najstarejše slovensko mesto, saj se ponaša tudi kot mesto festivalov in mnogih drugih kulturnih dogodkov, ki skozi vse leto popestrijo dogajanja v starem mestnem jedru ter okoliških krajih.

Prav ti kraji pa so pravi raj tudi še za tako zahtevne gurmane in ljubitelje pristne domače kulinarike. Turistične kmetije in vinotoči na Ptujskem so znani po izjemni domači hrani in odličnih vinih. Skratka z obiskom v najstarejšem slovenskem mestu in njegovi slikoviti pokrajini z nežnimi griči Slovenskih goric in Haloz boste spoznali majhen delček sveta, ki je vsekakor vreden vašega obiska ali aktivnega preživljanja prostega časa.

Vinska klet in vinoteka Osterberger se imenuje po prvih lastnikih hotela, Francu in Constanci Osterberger, ki sta leta 1890 na dražbi kupila hišo in pravico do opravljanja kavarniške obrti. Družina je bila v hotelu do leta 1945, nato je pa lastnica postala država. Spomin na lastnika najdete v valuti fasade, kjer so zapisane inicialke njunih imen F(ranz) C(onstanza) O(sterberger). Franc Osterberger starejši je umrl leta 1905, njegove posle pa je prevzela vdova Konstanca. Po njeni smrti so vso premoženje podedovali njuni otroci. Sin Franc Osterberger je kasneje vodil hotel, Aleksander pa se je podpisoval kot upravitelj skupnega posestva Osterberger na Gorci, v Dežnem 43. Danes v stavbi z baročnim pročeljem in zelo zanimivo zgodovino gostuje čudoviti mestni Hotel Mitra, ki se nahaja v okolju starega mestnega jedra mesta Ptuj, na Prešernovi ulici 6 in Grajski ulici 1. Celoten hotel s svojo lokacijo, zunanjo podobo in z notranjo ureditvijo prostora prikazuje videz starega mestnega jedra. Prvi zapisi o objektu so iz leta 1777.

S prenovljeno vinsko kletjo in vinoteko je hotelu uspelo obudil še eno zgodbo, ki je bila močno prisotna v razvoju bogate zapuščine sedanjega hotela in najstarejšega slovenskega mesta Ptuja. Že nekaj let pred in po letu 1900 se je v hotelu odvijala izredno pomembna dejavnost tistega časa, ki jo je vodil Franc Osterberger starejši, ki ni bil le hotelir in kavarnar temveč tudi vinski pridelovalec in vinski veletrgovec, specializiran za vina s haloškega območja.

Zveza kmetijskih društev Štajerske je je leta 1907 vinogradništvu Osterberger dodelila srebrno državno medaljo s častno listino za dosežke na področju vinogradništva.

Vinska klet sprejme do 40 ljubiteljev žlahtne kapljice, v pestri ponudbi vinoteke lahko vsak obiskovalec izbere in kupi vrhunsko vino, ki si ga zaželeli zase ali svoje prijatelje. Omamen vonj, prefinjen okus, zapeljiva aroma, vinska kultura in skrbna pridelava današnjih vinogradnikov iz vinorodnih dežel Slovenije bo poskrbelo, da lahko vsak obiskovalec v obnovljeni vinski kleti Osterberger doživi zgodbo, ki jo je pisala zgodovina in pri tem razvajali svoje brbončice v vrhunskih vinih kot so Traminec, Renski rizling, Rumeni Muškat, Modri Pinot, Šipon, Cviček, Rebula, Merlot … V sled temu je obisk vinske kleti Osterberger in razvajanjem ob žlahtni kapljici vsekakor nepozaben in predvsem obvezen dogodek na potepanju in raziskovanju najstarejšega slovenskega mesta Ptuja.

V osrednjem delu starega mestnega jedra na Lentu, pred Hišo Stare trte še danes domuje najstarejša trta na svetu. Žametovka oz. modra kavčina je s potrjeno starostjo več kot 400 let vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejša trta sveta, ki še vedno rodi žlahtne sadove. Stara trta simbolizira bogato vinsko kulturo Maribora, Štajerske in Slovenije.

Stara trta je bila posajena ob koncu srednjega veka, ko so Maribor oblegali Turki. Preživela je kljub srditim bojem med napadalci in branilci mesta, saj je bila današnja Hiša Stare trte nekoč del mestnega obzidja. Trdoživki niso do živega prišli niti požari, ki so bili zaradi lesenih ostrešij in slamnatih streh v poznem srednjem veku precej pogosti, niti trtna uš, ki je pomorila večino ostalih trt, prav tako ne zavezniško bombardiranje mesta, ko je bila Hiša Stare trte delno porušena, a je tej vzdržljivi rastlini uspelo preživeti.

Tako je danes Stara trta tudi edina rastlina, ki ima lasten muzej v Hiši Stare trte. Danes potomke Stare trte rastejo skoraj na vseh kontinentih in po številnih krajih v Sloveniji. Mariborski oktet in Neuvirtovi Štajerci so trti v čast posneli himno. Trti v čast so v Mariboru in okolici urejene tudi mnoge slikovite vinske ceste in številne vinske kleti.

Grozdje Stare trte je sorte žametovka ali modra kavčina in je eno izmed najstarejših udomačenih žlahtnih vinskih sort na Slovenskem. 35 do 55 kg simboličnega letnega pridelka vin je ustekleničenega v 2,5 dcl stekleničke znamenitega umetnika Oskarja Kogoja, ki predstavljajo dragoceno protokolarno darilo - letno jih napolnijo nič več kot 100!

Ogromen stavbni kompleks dominikanskega samostana na Ptuju z več kot 2.000 m2 v pritličju in prav toliko v nadstropju in kleti v katerem so danes prostori kongresno-kulturnega središča ima pestro preteklost. Ptuj je bil skozi zgodovino organiziran okoli treh stavb: ptujskega gradu, minoritskega in dominikanskega samostana, zatorej gre za enega najpomembnejših objektov na Ptuju skozi vso zgodovino. Štirikotni samostan, ki je bil zgrajen v 13. stoletju, je imel v srednjem veku svoje obzidje, ki je bilo povezano v sistem mestnih utrdb. Del tega obzidja je ohranjen še danes, viden pa je na južni strani, kjer stoji eskarpa (utrjena stena namenjena obrambi objekta) proti reki Dravi, na zahodnem koncu pa je še najti ostanke obrambnega stolpa. Na zahodnem koncu je bil nekdaj obrambni jarek in od tu so vodila iz mesta manjša vrata. Pred samostanom je urejen park, ki ga Ptujčani imenujemo Sončni park, na njegovi terasi nad reko Dravo pa se vije prelep pogled na južni del mesta, Dravsko polje vse do Haloz, Donačke gore in Boča ter Pohorja. Zasluge za ustanovitev ptujskega dominikanskega samostana imata salzburški nadškof Eberhard II. (1200-1246) in Gospodje Ptujski oziroma gospa Matilda Ptujska (umrla 1253), vdova Friderika III.

Samostan so že v najstarejšem obdobju sezidali v dveh nadstropjih, njegov najlepši del pa je zagotovo vzhodni trakt križnega hodnika (oratorij), ki je v prvi polovici 13. stoletja je služil kot kapela vse do izgradnje cerkve na njegovi severni strani. Pozidava njegove cerkve je bilo eno največjih del v samostanu, ki je bilo povezano z veliki izdatki in je trajala vse do leta 1252. Cerkev so posvetili leta 1255, ko je prošnjam dominikancev za njeno posvetitev ugodil salzburški nadškof Filip Spanheim, njeno obletnica posvetitve pa so že od nekdaj praznovali na tretjo nedeljo po veliki noči. Stara kapela se na hodnik odpira s portalom in dvema biforama (obokano okno navpično razdeljeno na dva enaka dela s stebrom ali stolpom ter na vrhu z obočnimi dekorativnimi rebri), njen portal je plod več pozidav in obnov. Samostan je zgrajen v prehodnem slogu med romaniko in gotiko, kar se lepo vidi v kapeli vzhodnega trakta, kjer je desna bifora še poznoromanska (dvojno okno s polkrožnima lokoma), leva pa že gotska (s šilastoločnima zaključkoma in drugimi detajli). Stara kapela je bila prekrita z ravnim stropom, obokali pa so jo šele v 17. stoletju. Ohranjeni so sledovi dekorativno poslikanega pasu, ki nakazuje višino prvotnega ravnega stropa. Kapela je imela na vzhodni stranici prezbiterij (osrednji, običajno nekoliko dvignjen prostor v cerkvi kjer duhovnik opravlja bogoslužje), ki je segal v današnji park. Nanj spominja le še zazidan šilastoločen slavolok v vzhodni steni. Stara kapela je do pred kratkim bila razstavni prostor ptujskega muzeja, v katerem so bile razstavljene gotske plastike in ostanki zgodnjegotskih fresk iz porušene minoritske cerkve.

Cerkev Marije Zavetnice na Ptujski Gori velja za najlepšo celostno umetnino srednjega veka v Sloveniji, Visoko pesem slovenske gotike, v kateri so se na svojevrsten način prepletle glavne umetnostne zvrsti, arhitektura, kiparstvo in slikarstvo na visoki estetski in ustvarjalni stopnji tedanjih umetnostnih tokov iz najpomembnejših evropskih umetnostnih centrov. Ogled stavbe in njenih vsebin pa ne pomeni le izredno estetsko doživetje in sprehod v poseben duhovni svet, ki je na Ptujski Gori vzniknil pred 600 leti, ampak se v njeni stvarnosti zrcali tudi uresničitev različnih idej, rojenih iz zgodovinske resničnosti, človekove hvaležnosti in njegove globoke vere v božjo milost.

Najstarejše znano ime za Ptujsko Goro se je ohranilo v latinščini, Mons gratiarum (Gora milosti), ki je nastal na podlagi slovenskega poimenovanja Gora, medtem ko je nemška različica imena Maria Neustift že povezana z gradnjo Mariji posvečene cerkve. Čeprav o nastanku Marijinega svetišča na Ptujski Gori obstaja vrsta legend, njene začetke povezujemo z zaobljubo tedanjih najpomembnejših predstavnikov štajerskega plemstva, ki so se po težkem porazu krščanske vojske proti Turkom pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396 vrnili živi domov. Eden glavnih pobudnikov gradnje je bil Ulrik IV. iz družine Walsee-Drosendorf, tedanji dvorni mojster vojvode Viljema Avstrijskega in od leta 1396 zakupnik gospoščine Majdburg, nekdanjega gradu v bližini Lovrenca na Dravskem polju. Po njegovi smrti leta 1400 je odgovornost za izgradnjo prevzel Bernard Ptujski, pri nastanku pa se je izkazal tudi grof Herman II. Celjski, ki je dal najverjetneje sredi cerkve postaviti poseben oltar Marijinega Oznanjenja. Cerkev je bila zgrajena do okoli leta 1410 kot triladijska dvorana s stopnjevano oltarno partijo in zvonikom, vključenim v telo ladje, po zgledu dveh pomembnih romarskih cerkva na Štajerskem, v Straßenglu in Pöllaubergu. Naročniki so za izvedbo del poklicali tedaj najboljše mojstre v srednji Evropi, ki so svoj likovni jezik izoblikovali na gradbiščih stolnice sv. Vida v Pragi in sv. Štefana na Dunaju ter v deželah Nemškega viteškega reda.

Kot romarsko središče je stavba tekom stoletij doživljala različne nesreče in radosti. V 17. in 18. stoletju so jo upravljali jezuiti, leta 1786 je cerkev postala sedež nove župnije, ki je od leta 1937 v upravi bratov minoritov. V letu 2010 praznuje cerkev pomemben jubilej, to je 600 let od njene izgradnje, istočasno pa leto 2010 pomeni tudi pomembno prelomnico v zgodovini ptujskogorske cerkve, saj je nedavno sveti oče Benedikt XVI. podpisal listino, s katero je cerkev povzdignil v baziliko. Odslej se cerkev imenuje Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori.

Manjši bratje so prišli v Maribor verjetno že leta 1240. Leta 1282 so si sezidali samostan pri podružni cerkvi Marije Vnebovzete. Podoba Matere usmiljenja je prišla v cerkvico 1747. Tega leta so se preselili v dotedanji kapucinski samostan, leta 1864 pa so frančiškani prevzeli Marijino cerkev skupaj s slovensko župnijo. Leta 1900 so sezidali nov samostan in novo cerkev, ki je od leta 1906 bazilika.

Frančiškanska cerkev je mogočna stavba s fasado iz rdečega klinkerja, ki stoji na križišču Partizanske in Svetozarevske ulice. Najpomembnejšo mariborsko zgradbo iz obdobja historizma so naredili kot triladijsko baziliko in jo posvetili Mariji, Materi usmiljenja. Po načrtih dunajskega arhitekta Richarda Jordana so jo sezidali med letoma 1892 in 1900. Na tem območju sta že predhodno stala cerkev Matere usmiljenja in kapucinski samostan.
Veličastna dvostolpna bazilika Marije Matere usmiljenja, ki jo zaznamuje neoromanski slog, predstavlja ambicioznost mesta na prehodu v 20. stoletje, saj se je Maribor lahko z njo postavil ob bok večjim mestom, kot sta Dunaj in Gradec. S svojo rdečkasto fasado in prizidanim frančiškanskim samostanom poudarja dostop do mestnega središča na vzhodni strani. Večina slik v cerkvi je delo madžarskega slikarja Ferenza Pruszinskaya, križev pot je naredil Miloš Hohnjec iz Celja, v prezbiteriju pa so vitraži in freske, ki so delo Staneta Kregarja. Orgle so delo Mariborčana Jožefa Brandla, na glavnem oltarju pa je plastika Marije iz 18. stoletja.

Minoritski samostan na Ptuju je ena od najpomembnejših stavb starega mestnega jedra, ki na Minoritskem trgu proti zahodu zapira stari del mesta. Spodnji del trga zapira monolitno belo samostansko zidovje, na katero je z leve naslonjena prekrasna baročna cerkev sv. Petra in Pavla. V njenem pročelju nad vhodom, okrašenim s štirimi visokimi stebri v nišah na levi in desni strani stojita cerkvena zavetnika sv. Peter in Pavel.

Najstarejše slovensko mesto, znano po starem mestnem jedru, je bogatejše in lepše po zaključku prenove minoritske cerkve sv. Petra in Pavla, katere začetek gradnje se je začel leta 2001. Samostan ima tudi danes pomembno kul­turno in izobraževalno dejavnost. Od leta 2007 deluje v njem zasebna samo­stanska glasbena šola, med ostalimi pa je v njem zelo dejavno tudi Društvo izobražencev Viktorina Ptujskega z boga­tim kulturnim programom. V refektoriju ali nekdanji obednici, kakor tudi na dvorišču, se vrstijo koncerti, razstave, različna srečanja … Izrednega nacionalnega pomena je zagotovo tudi samo­stanska biblioteka, ki ima svoj prostor v jugoza­hodnem vogalu v II. nadstropju samostana. Nasta­nek knjižnice glede na knjižni fond sega v začetek 16. stoletja. V vogalno štukaturo so jo prenesli 1925. leta.

Samostanska knjižnica hrani skoraj 5.000 knjig, večina iz 17. in 18. stoletja. Najdra­gocenejše delo je vsekakor Trubarjev Novi testa­ment iz 1557, 1560 in 1561 leta. Zadnji privezek Pavlove poslanice Korinčanom in Galačanom je bil do pred nekaj leti, ko so v Jeruzalemu odkrili zadnji del iz 1577. leta, najpopolnejši znan primerek, po samem obsegu pa je to še danes. Zelo zanimivo je, da je minoritska knjižnica med zadnjo vojno ostala dokaj dobro ohranjena, manj­ka le nekaj dragocenih knjig. Najstarejšega datuma v knjižnici pa ni knjiga ampak pergament Teodozijevega zakonika iz 9. stoletja, ki služi neki knjigi za ovitek. V zadnjem času pa so b knjižnici pridobili še dve dragoceni knjigi, faksimile Perikope Henrika II. – knjiga nedeljskih beril in faksimile Gutenbergove biblije. V minoritskem samostanu deluje tudi provincialna knjižnica, ki je začela delovati 8. februarja 2008. V njej hranijo 14 tisoč knjig, ki so na izposojo. Knjižnica je odprta v sredo med 9. in 11. uro ter v četrtek med 16. in 18. uro. Možna je tudi izposoja knjig izven uradnih ur po dogovoru, knjižnica pa je vključena v program slovenskih knjižnic Cobiss. Zanimiva je predvsem po tem, da v njej hranijo veliko knjig, ki se v drugih knjižnicah ne nahajajo.