Čebelarstvo je v Sloveniji tradicionalna kmetijska dejavnost, čebelarjeva glavna naloga je pobiranje čebeljih produktov (najpogosteje medu) iz panjev.

Pobiranje medu iz panjev je odvisno od panja, običajno se odstrani zadnji ali zgornji del panja. Da se čebele umirijo, jih je treba »zadimiti«, kar pomeni da se v njih piha dim, da se malce umirijo. Potem čebelar vzame iz panja okvirje, na katerih so celice z medom. Vzame polne okvirje, notri pa da prazne, da jih čebele zadelajo. S posebnim orodjem odpre celice ter iz njih izloči med, ki ga precedi in tako dobi gost sladek med, ki je pripravljen za uporabo.

Večina čebelarjev se ukvarja s čebelarstvom zaradi pridelave medu, vendar je čebelarstvo veliko več kot samo pridelava medu. Gre za zelo razvejano dejavnost in prav zaradi tega imajo čebelarji dobre možnosti za razvijanje podjetniških idej v čebelarstvu. Lahko se odločijo za večje število matic in čebeljih družin, se usmerijo v trženje in v odprtje prodajnega prostora– npr. domače čebelarske sobe ali pa pridelujejo kakovostni Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Lahko se odločijo za pridelavo cvetnega prahu ali matičnega mlečka.

Med čebelarski pripomočki so osebna oprema in orodje, s katerim čebelar skrbi za urejen čebelnjak. Osebna oprema je nujna, imeti jo mora vsak čebelar začetnik in tudi čebelar z več panji, ker se mora pri daljšem delu s čebelami obvarovati pred piki čebel. K osnovni opremi sodi zaščitna mreža ali pokrivalo, ki se lahko natakne na drugo pokrivalo, ali se namesti na klobuk s širokimi krajci. Za zaščito rok so potrebne posebne rokavice, ki imajo primerne narokavnike, nad dlanmi gumirane, saj tako varujejo pred piki.

Med orodji uporablja panjsko dleto, s katerim odpira panjske dele zalepljene s propolisom. Uporablja ga tudi za odstranjevanje voščenih prizidkov. Omelce uporablja za odstranjevanje oziroma ometanje čebel s satja ob točenju medu. Grebljico na daljšem ročaju uporablja za čiščenje dna panja. Poleg osnovnega orodja lahko uporablja posebne klešče za izvlek satja, pri čiščenju panjev si pomaga s pleskarsko lopatico. Za mirno delo pri čebelah potrebuje tudi izvor dima, ki pomirja čebele. V ta namen uporablja kadilnike z mehom: ročni meh ali meh, ki ga poganja poseben mehanizem.

Nekdaj so čebelarji s pridom uporabljali prekuhano in posušeno lesno gobo. Med čebelarskimi pripomočki je tudi pribor za označevanje matic. V priboru so štiri barve in mrežice za priprtje matice med barvanjem in sušenjem barve. Tega pripomočka ne uporablja v primeru, če maticam pristriže krila. Čebelar skrbi, da je inventar, orodje in oprema vedno v uporabnem stanju, po potrebi pa orodje in opremo pred uporabo še dodatno razkuži. Dokumenti čebelarja so: proizvodni načrt, analiza donosnosti posameznih proizvodov, obračun poslovanja, seznam naložb v novi sezoni idr.

Čebelar prideluje med, cvetni prah, propolis, matični mleček, čebelji vosek in čebelji strup. (Čebelji strup uporabljajo za farmacevtske proizvode in v homeopatiji).

Krajinski park Kolpa se razprostira ob mejni reki Kolpi in sicer na območju med Starim trgom in Dragoši, v celoti znotraj občine Črnomelj. Glavna znamenitost Krajinskega parka Kolpa je prav gotovo reka Kolpa s svojo dolino, ki skozi območje parka večkrat spremeni svoj značaj. Na začetku obravnavanega območja med Učakovci in Vinico se dolina odpre proti osrednjemu Belokranjskemu ravniku in se spet zoži pri Podklancu. Tod Kolpa teče v bolj ali manj ozki dolini pod Ziljami in Preloko vse do Žuničev, kjer se dolina do Miličev še izraziteje zoži in tvori kanjon z visokimi, previsnimi skalnimi stenami izmenično na obeh bregovih. Tu reka naredi največji zasuk v svojem toku in potem naprej teče proti severu in severozahodu. Pri Fučkovcih se počasi začenja nižinski tok po ravninskem svetu aluvialnih nanosov, kjer se dolina najbolj razširi.

Šokčev dvor v Žuničih predstavlja za obkolpski del Bele krajine značilen kmečki dom in je eden izmed zavarovanih kulturnih spomenikov v Krajinskem parku Kolpa. Je tip zaprte domačije, ki jo sestavljajo hiša, lopa in skedenj. Hišo povezuje zid, v katerem so vhodna vrata na dvorišče, s čimer je dvorišče zaprto z vseh strani. Hiša je restavrirana. V njej je urejena kmečka sobica, kjer si obiskovalci lahko ogledajo starinsko pohištvo, otroško zibelko, stara kmečka oblačila, domače platno itd. Drugi prostor je urejen v jedilnico s staro krušno pečjo, ki posebej vabi zaključene družbe in obiskovalce.

Kje dandanes iskati raj, če ne v odmaknjenih in neokrnjenih pokrajinah, kjer se prepletajo spokojnost, drugačnost ter bogata naravna in kulturna dediščina? Zato dobrodošli v osrčju Bele krajine, kjer se med Gorjanci in reko Kolpo skriva starodavna Metlika. Dovolite, da se Vas dotaknejo njena pestra zgodovina, kultura in prijazni ljudje.

Metliška občina je namreč deželica mnogoterih obrazov. Zaradi svoje odmaknjenosti je skrivnostna, neokrnjena in čista, njen razgiban svet pa prepoln čarobnih kotičkov, ki ponujajo oddih in razvedrilo. Čeprav geografsko odmaknjena, je že pred stoletjem orala ledino na marsikaterem področju. Tudi danes se lahko pohvali s kulturnimi običaji, kulinaričnimi posebnostmi in prireditvami, ki jih ni najti v še tako razvitih in bogatih krajih. Pozimi bela in spokojna nudi oglede stavbne in kulturne dediščine, spomladi cvetoča vabi po pohodniških in kolesarskih poteh, v toplih mesecih ohladitev ponudi zelena in čista lepotica Kolpa. Še posebej zablesti v jesenskih barvah, ko se napolnijo belokranjske kašče in vinski hrami. Tukajšnji vinarji pridelujejo vina, ki zadovoljijo še tako zahtevnega pivca, okusna domača hrana in gostoljubnost pa popotnike prepričajo, da se k nam vračajo znova in znova.

V Belo krajino so belokranjsko pogačo prinesli Uskoki, ki so se naselili, kot zaščita pred Turki, na obronkih Gorjancev. Kasneje so se posamezniki selili oz. preselili v nižje vasi in tako prenesli svoje navade in s tem tudi peko pogače.

Kakšna je dobra belokranjska pogača? Takšna, ki je nastala pod rokami vešče gospodinje. Videz pogače odraža trud in energijo. Je okrogla, kar pomeni združenost in neskončnost. Njen razrez omogoči vsakemu enak delež. Videz rezine odraža način priprave in energijo, ki se je sprostila, medtem ko je gospodinja mesila testo. Sol in kumina s svojo razsutostjo kažeta natančnost gospodinje. Okus pogače pove veliko o kakovosti surovin. Seveda je pomemben tudi vonj pogače, ki nas ponese v kuhinjo stare mame. Belokranjska pogača je jed dobrodošlice, ki kaže razpoloženje gospodinje. Tradicionalen način postrežbe z lomljenjem pa poveže vse prisotne.

Članice DKŽ Metlika so belokranjsko pogačo zaščitile na nivoju Evrope. Vsako leto jih lahko srečamo in se udeležimo delavnice peke na prireditvi Vinska vigred in Mlada portugalka, ko celotno staro mestno jedro Metlike diši po toplem kruhu, pecivu in domačih dobrotah.

Certifikat za zaščiteno jed je prejelo že 23 proizvajalcev. To širi njen sloves in zdi se, da je še kako med seboj povezana s prečudovitimi vini in peninami, ki jih pridelujejo pridni, belokranjski vinarji.

V letu 2014 je svoja vrata odprla Osnovna šola Bistra buča na Radovici pri Metliki, ki v svojih nedrjih neguje raznovrstnost južnega kotička Slovenije – Bele krajine. Šola je namenjena promociji in spoznavanju Bele krajine na hudomušen in zabaven način. Spoznali jo boste v nabriti Osnovni šoli Bistra buča na Radovici pod “strogim” očesom učitelja, ki ga uprizarja Jože Matekovič. Ideja o snovanju tovrstne šole se je porodila znamenitemu belokranjskemu humoristu, piscu, kulturnemu delavcu in človeku številnih darov Toniju Gašperiču.

Programe v šoli, ki se prilagajajo, izvaja “strogi” učitelj. No, razen v primeru, ko prag šole prestopi nadležna in tečna ravnateljica, ki včasih nenapovedano obišče pouk v šoli Bistra buča in premeša štrene tako učitelju kakor tudi obiskovalcem Osnovne šole Bistra buča. Takrat tudi učiteljeva palica, iznajdljivost in strog pogled ne pomagajo veliko. Nenapovedano se lahko prikaže tudi hišnik šole, o katerem pa na splošno ni vredno izgubljati besed. Kakor rečejo včasih, nič od nič. Osnovna šola Bistra buča vabi v svoje klopi vse tiste, ki želijo spoznati, kako je potekal pouk v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ter na svojevrsten način spoznati turistično destinacijo in dediščino Bele krajine ter se ob tem dodobra nasmejati.