Arheološko razstavišče Celeia - mesto pod mestom v kleti Knežjega dvora je doslej največja predstavitev ostankov rimske Celeje »in situ«. Njena nema, vendar slikovita govorica Vas vabi, da se sprehodite med starodavnimi zidovi, ki pričajo o bogati zgodovini mesta.

Ugodna in zaščitena lega ob zavoju reke Savinje, bogato zaledje Savinjske doline in križišče trgovskih poti so naše prednike že v prazgodovini privabili na področje današnjega Celja. Najstarejša naselbina na Miklavškem hribu je znana že iz pozne bronaste in starejše železne dobe (9. do 6. stoletje pr. n. š.), keltski Tavriski pa so v mlajši železni dobi na terasi Miklavškega hriba nad mestnim parkom postavili eno od svojih pomembnejših središč. O pomenu tedanje keltske naselbine pričajo med drugim tudi ostanki kovnice srebrnega denarja.

Leta 15 pr. n. š. je bilo Noriško kraljestvo, v njegovem sklopu pa tudi oppidum Kéleia, priključeno rimski državi. V letih vladavine cesarja Klavdija (41-54 n. š.), v obdobju, ko je Norik postal rimska prokuratorska provinca, je Celeja med prvimi v provinci dobila status municipija (samostojnega mesta) s polnim imenom Municipium Claudium Celeia. Naslednji dve stoletji sta predstavljali za mesto obdobje največjega razcveta in tudi fizične rasti.. V obdobju pozne antike se je Celeia močno zmanjšala, po izteku 5. in v 6. stoletju pa se nekoč cvetoče mesto skoraj ni več omenjalo.

Romantičen, zapeljiv, mogočen, temačen, strašljiv, celjski ... Vse to je Stari grad Celje. Predstavlja obvezno destinacijo za vse obiskovalce Celja ne glede na to, od kod prihajajo. Mogočni grad z obzidjem, ki že stoletja vlada na griču nad mestom, vas bo že od daleč pustil brez besed. Ko ga boste obiskali, vam bo v spominu ostal za vedno.

Stari grad Celje je v pisnih virih prvič omenjen leta 1323. Njegova podoba je bila sprva mnogo skromnejša, saj je obsegal le romanski palacij z obzidjem. Današnjo podobo je grad dobil kasneje, ko so ga prevzeli grofje Celjski, najbolj znana in najpomembnejša vladarska rodbina na območju današnje Slovenije. Svojo oblast in politično moč so širili daleč po tedanji Evropi in tako krojili usodo širšega zemljepisnega območja. Prvi med Celjskimi, ki se je z ženo in štirimi otroki preselil na Stari grad Celje, je bil Friderik I. Ob vselitvi je grad temeljito spremenil in povečal v stanovanjsko rezidenco. Grad se je nato postopoma širil. Okoli leta 1400 sta bila na vzpetini zgrajena še štirinadstropni obrambni stolp, imenovan Friderikov stolp, ter obrambno obzidje, ki sta se ohranila vse do danes. Friderikov stolp je dobil ime po Frideriku II. Celjskem, ki je bil v stolpu zaprt. Dinastija Celjskih se je končala s smrtjo zadnjega moškega potomca, Ulrika II.

Grad je s prenovo dobil tudi sodoben Turistično informacijski center in Kavarno Veronika ter tako postal atraktivna turistična točka, ki ponuja prelep razgled na mesto in okolico. V Turistično informacijskem centru lahko obiskovalci izberejo promocijske zloženke, informativno gradivo o gradu, Celju in okolici ter informacije o znamenitostih in prireditvah v Celju. Na voljo je pestra izbira spominkov ter izdelkov domače in umetnostne obrti.

Stari grad Celje je vsako zadnjo soboto v avgustu prizorišče tradicionalne srednjeveške prireditve »Dežela Celjska vabi«, v poletnih mesecih pa se na njem odvija program Živa zgodovina, ki obiskovalcem ponuja možnost, da z obiskom postanejo del »žive« zgodovine in v avtentičnem okolju mečujejo z vitezi, streljajo z lokom, se spogledujejo z grajskimi princesami, ustvarjajo v srednjeveških delavnicah …

Njegovi starši so imeli v Pragi fotografski atelje in se preselili v Trbiž, kjer je bilo takrat prosto mesto za fotografsko obrt. Tam se je mladi Pelikan prvič srečal s fotografijo, ki ga je poklicno zaznamovala za vse življenje. Po materini smrti in očetovi ponovni poroki se je družina 1894 preselila v Idrijo, sin pa se je začel podrobneje seznanjati z očetovo umetnostjo fotografije, ki ni zajemala le tehnike s suhimi, tovarniško narejenimi, ampak tudi z doma izdelanimi, mokrimi fotografskimi ploščami, ki so dajale fotografiji lepše tone. Na sokolskem nastopu v Brežicah je Josip spoznal dekle, s katerim se je leta 1910 poročil in v kraju osnoval sprva skromen fotografski atelje. Že dve leti kasneje si je Pelikan v Idriji postavil novo hišo z ateljejem in se osamosvojil. Leta 1920 pa se je preselil v Celje, v hišo prof. Jarca, ki se je je z dvoriščne strani držal atelje bivšega celjskega fotografa Lenza. Hišo z ateljejem je odkupil in tako je Celje postalo središče njegove fotografske ustvarjalnosti vse do smrti.

Že 4. maja 1910 so mu izstavili fotografsko obrtno dovoljenje in tako je 67 let opravljal vlogo vizualnega spomina svojega okolja, večino tega časa v Celju in okolici. Izobrazil je številne odlične fotografe, njegov obsežen fotografski opus pa zajema vse pomembnejše dogodke njegovega časa; obe svetovni vojni, rojstvo in propad držav, dogodke in osebnosti, v mirnejših časih pa se je velikokrat posvetil lepotam narave – zlasti planinskega sveta. Njegova obsežna fotografska zapuščina, ki jo po delih hranijo številne celjske ustanove, predvsem pa Muzej novejše zgodovine Celje, predstavlja pravo legendo celjske fotografije in slovi po izredni kvaliteti.